Nad norišnico se izprehaja
mesecni mesec.
Po belem. vrtu stopa senca – clovek,
zamišljen v svojo otožno brado.
Kakor v kalejdoskopu plešejo
pred njim valute, menice,
v mavricnem ognju izgorevajoce.
Prej bankir, jetnik papirjev,
se zdaj izprehaja
z mesecnim mesecem.
za belim zidovi norišnice.
To je svoboda,
tista strašna svoboda,
ko stopiš za nevidne zidove
povecane cloveške zavesti,
ki se razmika v grozno
ogromnost.