majske češnje

moja plodna veja je obrezana
polna majskih češenj
rdeče kot kri
pohabljeno drevo
njegova posušena rana
črna kot jama
kraško brezno
neomenjeno
ki ga je izkopala božja roka
Božji lijak
napolnjen s telesi
že povedano
že zapetih
žalostnih
žalujoči
izvaljeni
odmeva stok
izgubljeno
kot oddaljen odmev
Klicanje
krepi
niti za eno noč
ne do zore
zdrave pameti
da se sonce ne pojavi
da luna ne razsvetljuje teme
dnevi minevajo
kot oblaki
mračni znanilci dežja
ki bežijo za hrib
sonce se ne utruja
vzpona
niti sončnega zahoda
srp lune žanje
svetlobne žarke in jih poveže v snope
ko se polna luna zamenja
razprši mrak
in to stokanje od zunaj
vztrajno
se ne ustavi
da bi užalil mojo tišino