Na sredi tamnih gojzdov
stojijo mični hrasti,
razpenjajo tam veje
v samotnej veličasti.
Vse tiho je okoli,
le hrasti šepetajo,
bog ve, kaj si toliko
povedati imajo.
Si pravijo povesti
iz časov starodavnih,
od kuge, od nesreče,
od bitev pokončavnih.
Si pravijo povesti
iz časov nam neznanih,
od starih mest razsutih,
od gradov že razdjanih.
In kader bi vi tudi
njih jezik razumeli,
bi slišali, koliko
Slovenci smo terpeli.